Odkod si, dekle, ti doma,
da te nobeden ne pozna,
da te nobeden ne pozna,
pa vsak te vendar rad ima.

Jaz sem iz kraja takega,
da ne ljubim fanta vsakega,
jaz ljubim samo enega
iz celega srca.

Ko bi moj fantič vedel to,
kako ga ljubim jaz zvesto,
zavriskal bi, zapel naglas,
prišel bi k meni v vas.

Komaj to dekle izgovori,
fantič pod oknom že stoji.
Le gori vstan’, napravi se,
da bova šla sprehajat se.

O, jaz ne bodem vstajala,
ne bom s teboj pohajala,
ker vsaka noč ima svojo moč,
oj fantič, lahko noč!