Ko pridem jaz k tebi ponoč’,
na okno potrkam gredoč,
potem pa se dol naslonim,
pri tebi prav sladko zaspim.
Ko zjutraj se jaz prebudim,
prav žalostno se držim,
ker moram od ljubice preč,
ne bom je videl več.
Me stisne na srce strastno,
na usta poljubi gorko:
»Oh, ljubi moj, ljubi, zakaj
me boš zapustil zdaj?
Saj veš, da brez tebe na svet’
ne bodem mogla živet’.
Če tebe, moj ljubi, zgubim,
kaj potlej naj sama storim?«
