Čej so ’tiste stezice, k’ so včasih bile?
Zdej pa raste grmovje in zeliene trave.
Bom grmovje posekau, travico požeu,
bom naredu stezice, ki so včasih bile.
Vsepovsod so stezice, najlepša je ta,
ki me vodi do hiše, kjer so mam’ca moja.
Moja kosa je rjava, ne reže nič več,
moja dekle je kujava, me ne ljubi n’č več.
Nič ne sekaj grmovja, nič ne gIadi staze,
saj ti nis’ več moj pob’č, jaz ne tvoja dekle.
Se me dečva sramuje, ko en malo jecljam,
al’ tega je vesela, ko tak citrata znam.
Bom rut’č zorau, bom pa heid’co s’jau
bom pa dečvo koj nav, da poraste še ‘ n’mav.
