Sem ’z Ribn’ce Urban,
po cejlem svejti znan;
jest brihtne sem glavjé,
pa žlice imam novjé.
Vre, vre, vre,
mi smo Ribn’čanje!
Cev tejden smo okul’ hodil’,
v nedeljo smo boga prosil’,
da b’ loncev ne pobil’.
Sem rjeku: kjer je veselica,
bi se predala ’kova žlica;
sem semkaj se podav,
da bi jih kej prodav.
Vre, vre, vre,
mi smo Ribn’čanje!
Cev tejden smo okul’ hodil’,
v nedeljo smo boga prosil’,
da b’ loncev ne pobil’.
Jest hvalit’ se ne smejm,
le tülku vam povejm,
da take roube nej,
ne ljati ne dr’gej.
Vre, vre, vre,
mi smo Ribn’čanje!
Cev tejden smo okul’ hodil’,
v nedeljo smo boga prosil’,
da b’ loncev ne pobil’.
De boum jest Urban
pri vas še bolj poznan,
le-tu vam zdej povejm,
k’nej znanu vsem l’dejm.
Vre, vre, vre,
mi smo Ribn’čanje!
Cev tejden smo okul’ hodil’,
v nedeljo smo boga prosil’,
da b’ loncev ne pobil’.
Jest dejlam žlice vsake sourte,
kar se jih le zmislit’ mourte,
škatelje, škateljce,
pa tut kühavence.
Vre, vre, vre,
mi smo Ribn’čanje!
Cev tejden smo okul’ hodil’,
v nedeljo smo boga prosil’,
da b’ loncev ne pobil’.
Jest dejlam škafe in rešjeta,
rajte, brjente, vsega šjenta,
sem majster jest od žlic,
čebru, keblu, keblic.
Vre, vre, vre,
mi smo Ribn’čanje!
Cev tejden smo okul’ hodil’,
v nedeljo smo boga prosil’,
da b’ loncev ne pobil’.
Posluüšajte vsi narprej,
kar se vam zdej povej
od žličnega gradü,
k’ je tam per sklejdneki.
Vre, vre, vre,
mi smo Ribn’čanje!
Cev tejden smo okul’ hodil’,
v nedeljo smo boga prosil’,
da b’ loncev ne pobil’.
Kaku je lejpa ta posuoda,
kjer se spravlja süha ruoba;
le-tu je tisti grad,
ki hrani muj zeklad.
Vre, vre, vre,
mi smo Ribn’čanje!
Cev tejden smo okul’ hodil’,
v nedeljo smo boga prosil’,
da b’ loncev ne pobil’.
Kok žalosten ta svejt
je biv zarejs poprejd,
k’ nej tacih b’lu l’di,
de b’ žlice dejlali.
Vre, vre, vre,
mi smo Ribn’čanje!
Cev tejden smo okul’ hodil’,
v nedeljo smo boga prosil’,
da b’ loncev ne pobil’.
Se skorjami so župo jejli,
sklejde na kolejna dejli,
tu rejs nej bještru bl’u,
od ujst je kapalu!
Vre, vre, vre,
mi smo Ribn’čanje!
Cev tejden smo okul’ hodil’,
v nedeljo smo boga prosil’,
da b’ loncev ne pobil’.
Prebrisani možje
od svejtga Primože
se zmislijo narprej,
kar se vam zdej povej:
Vre, vre, vre,
mi smo Ribn’čanje!
Cev tejden smo okul’ hodil’,
v nedeljo smo boga prosil’,
da b’ loncev ne pobil’.
Od šruocih ujst so mjero vzjeli,
so žlice dejlati začjeli,
so sturli ruobe tje
ze cejle deželjé.
Vre, vre, vre,
mi smo Ribn’čanje!
Cev tejden smo okul’ hodil’,
v nedeljo smo boga prosil’,
da b’ loncev ne pobil’.
Zdej so pa šli po svejt’
pozimi in polejt’,
pa ne samu možje —
kar lejze inu grjé.
Vre, vre, vre,
mi smo Ribn’čanje!
Cev tejden smo okul’ hodil’,
v nedeljo smo boga prosil’,
da b’ loncev ne pobil’.
Križem svejt so se podali,
süho ruobo ponüjali;
vsa mejsta in vasi
so z žlicami obšli.
Vre, vre, vre,
mi smo Ribn’čanje!
Cev tejden smo okul’ hodil’,
v nedeljo smo boga prosil’,
da b’ loncev ne pobil’.
Vsak muore bit’ učan
predajat’ ruobo sam;
če modru govori,
si že kaj perdobi.
Vre, vre, vre,
mi smo Ribn’čanje!
Cev tejden smo okul’ hodil’,
v nedeljo smo boga prosil’,
da b’ loncev ne pobil’.
Kislu mlejku si zgovarja,
v torbu krüha, v mošno d’narja.
Ko ruobo vso preda,
nej d’narja, nej blaga.
Vre, vre, vre,
mi smo Ribn’čanje!
Cev tejden smo okul’ hodil’,
v nedeljo smo boga prosil’,
da b’ loncev ne pobil’.
Ko ruobo vso preda,
nej d’narja, nej blaga.
Nej d’narja, nej blaga —
ker vse ze vince da.
Vre, vre, vre,
mi smo Ribn’čanje!
Cev tejden smo okul’ hodil’,
v nedeljo smo boga prosil’,
da b’ loncev ne pobil’.
