Ljubljani je leta 1904 pol leta poučeval kot profesor, nato pa za 5 let odšel v tujino. Živel je v Parizu, v Švici in Nemčiji, kjer se je preživljal z zasebnim poučevanjem. Vrnil se je v Ljubljano in po Aškerčevi smrti postal mestni arhivar. Od leta 1920 naprej je bil dramaturg v ljubljanski Drami, v kateri od leta 1919 domuje Slovensko narodno gledališče in kasneje postal njen upravnik, ter bil izvoljen med prve člane Slovenske akademije znanosti in umetnosti.

Med drugo svetovno vojno je bil povezan z NOB-jem. Po koncu druge svetovne vojne je bil poslanec ljudske skupščine. Ob njegovi sedemdesetletnici mu je tedanja oblast podelila naziv »ljudski umetnik«, ljubljanska univerza pa ga je imenovala za častnega doktorja. Umrl je v Ljubljani leta 1949 in je pokopan na Žalah.

Dela:

• Čaša opojnosti
• Čez plan
• Samogovori
• V zarje Vidove
• Zimzelen pod snegom
• Pisanice
• Lahkih nog naokrog
• Sto ugank
• Ciciban in še kaj
• Veronika Deseniška

Vir: Wikipedia