Poznan je tudi kot prevajalec, zlasti iz italijanščine (Dante Alighieri, Leopardi, Carducci, Montale, Ungaretti, Quasimodo …) in srbohrvaščine (Davičo, Popa, Mihalić). Od leta 1985 je član SAZU. Leta 1990 je postal član predsedstva Republike Slovenije.
Za svoje književno delo je prejel že več nagrad, med drugim Tomšičevo (1956), Prešernovo (1982), Župančičevo (1976) in Veronikino nagrado.
Ciril Zlobec je znan zlasti kot pesnik, ki piše lirične, čustvene pesmi. Prve pesmi je objavljal že med vojno. Leta 1953 skupaj s Tonetom Pavčkom, Kajetanom Kovičem in Janezom Menartom izdal prvo svojo pesniško zbirko Pesmi štirih, ki je do danes doživela številne ponatise. Sledile so številne druge pesniške zbirke: Pobeglo otroštvo (1957), Ljubezen (1958), Najina oaza (1964), Pesmi jeze in ljubezni (1968), Čudovita pustolovščina (1971), Dve žgoči sonci (1973), Vračanja na Kras (1974), Kras (1976), Pesmi (1979), Glas (1980), Pesmi ljubezni (1981), Beseda (1985), Nove pesmi (1985), Rod (1988), Moja kratka večnost (1990), Ljubezen dvoedina (1993), Stopnice k tebi (1995), Skoraj himne (1995), Ti – jaz – midva (1995 – z zgoščenko), Mojih sedemdeset (1995), Čudež telovzetja (2004).
Napisal je tudi nekaj pripovedniških del, napisal je 2 romana: Moj brat svetnik (1970), Spomin kot zgodba (1998). Leta 1962 je napisal tudi radijsko igro Moška leta našega otroštva. Leta 1974 je pripravil antologijo slovenske poezije ter izbor italijanske lirike. Spisal je tudi več esejističnih del: Poezija in politika (1975), Slovenska samobitnost in pisatelj (1986), Priznam, rekel sem (1988) ter Lepo je biti Slovenec, ni pa lahko (1992).
Številna Zlobčeva dela so prevedena v tuje jezike.
Vir: Wikipedia