Pesniti je začel v gimnaziji pod vplivom Marka Pohlina. Svojemu učitelju »kranjskega pisanja«, kot je zapisal v avtobiografiji, je Vodnik napisal elegijo Mila pesm, ko je ta leta 1775 odšel na Dunaj. Prve pesmi je objavil v Pisanicah. Dve sta izstopali — Zadovolni Krajnc in Klek. Po Pohlinovem odhodu je Vodnik za petnajst let umolknil. K pisanju ga je spet pritegnil Žiga Zois, ki ga je odmaknil od Pohlinove šole in ga usmeril v razsvetljenstvo. Pritegnil ga je k pisanju literarnih, poljudnoznanstvenih, jezikoslovnih in publicističnih del, s področij zemljepisa, gospodarstva, geologije, leposlovja: epigrame (napisi za mesece), uganke … Vse to je izdal v koledarjih Velika pratika (1795—1797) in Mala pratika (1798—1806), ki jima je bil edini sodelavec in urednik. Veliko časa je Vodnik posvečal prvemu slovenskemu časopisu Lublanske novice (1797—1800). Časopis je urejal in pisal do leta 1799. Novice je povzemal in prevajal iz nemščine, dodajal pa je tudi domača obvestila, večinoma iz Ljubljane in Kranjske. Nato se je posvetil šolskemu delu. Od ostarelega Blaža Kumerdeja je leta 1796 prevzel slovar. Pri slovarju je začel sodelovati leta 1794 z zbiranjem rudarskega besedišča. V nasprotju s Kumerdejem se je odločil za nemško-slovenski slovar. Napredoval je zelo počasi. Slovar ni nikoli izšel, ohranjen pa je v rokopisu. Leta 1806 je izdal prvo pesniško zbirko Pesme za pokušino, ki velja za prvo slovensko pesniško zbirko. Vsebuje 17 pesmi. Tudi v zreli dobi je bilo njegovo pesnjenje po količini skromno in po vsebini preprosto. Ob izvirnem pesnjenju je zbiral ljudske pesmi in prevajal. Leta 1809 je izdal zbirko Pesmi za brambovce. Zbirka je prevod avstrijske brambovske poezije. Njegovo najpomembnejše jezikoslovno delo je slovnica Pismenost ali Gramatika za perve šole (1811). Za predgovorom je bila natisnjena pesem Iliria oživlena, ki je bila glavni vzrok za Vodnikovo odstranitev iz šolstva, ker v njej slavi Napoleona. Slovnici, ki jo je 23. julija 1811 izročil francoski vladi, je priložil posebno nemško pisano spomenico, s katero je dosegel, da so v šole vpeljali slovenščino namesto dalmatinske hrvaščine. V času Ilirskih provinc je začel pisati prve slovenske učbenike za gimnazije in spodbujal rabo slovenskega jezika v šolstvu. Leta 1817 je napisal pesem Ilirija zveličana, s katero se je želel pobotati z avstrijsko oblastjo, ki ga je predčasno upokojila. Ob Zadovolnem Krajncu in Dramilu je ena najpomembnejših tudi pesem Moj spomenik.

Vodnik je bil prvi pravi posvetni slovenski pesnik, vendar pesništvo zavzema zelo majhen delež njegovega ustvarjanja. Prepoznaven je po alpski poskočnici. Pomemben je tudi za razvoj slovenske proze. Prevajal in pisal je šaljive anekdote. Velik pomen ima v razvijanju publicističnih, poljudnoznanstvenih in učbeniških oblik. Velja za prvega slovenskega novinarja, urednika in pisca šolskih učbenikov. Zanimal se je za arheologijo, numizmatiko, rudarstvo, železarstvo, botaniko in ornitologijo.

Vir: Wikipedia