Pregljevo delo literarni zgodovinarji uvrščajo med moderno in ekspresionizem. Od moderne je prevzel razumevanje življenja posameznika, njegovih čustev, strasti, lirično obravanost zgradbe in sloga ter kompozicije. Njegova dela so večinoma postavljena v zgodovinski čas (reformacija, protireformacija, kmečki upori, razsvetljenstvo, barok), v čemer se kaže vpliv tradicije romantičnega realizma. Značilne so težko brzdane strasti, izjemni in čudaški ljudje, nezakonski otroci, zapeljivci ter zapeljana dekleta. V svojih zgodovinskih povestih so opazne razklanosti med duhom in telesom, telesnim in duševnim trpljenjem ter grehom in nedolžnostjo.

Eden izmed najizvirnejših delov Pregljevega literarnega dela je njegov slog, ki je včasih patetičen, svetopisemsko privzdignjen (Plebanus Joannes), slovesen, liričen in ritmiziran, kar ga približuje baroku. Pogosto so uporabljene metafore, ki izražajo nasprotje med telesnim in duhovnim.

Pregelj je deloval na vseh področjih literarnega ustvarjanja. Zapustil je tudi obsežno slovstveno kritično esejistično delo in prevode raznih del. Javnosti se je najprej predstavil s pesniško zbirko Romantika (1910), sledi je ljudska povest Mlada Breda (1913) o zlobni mačehi Katri in dobri nevesti Anici; v njej realistično prikazuje boj za grunt na Tolminskem.

Najbolj je poznan po romanih Tolminci, Plebanus Joannes, Magister Anton, srednješolci poznajo njegovo novelo Matkova Tina.
Mohorjevo družbo je zaznamoval s svojim slogom pisanja. Zanje je začel pisati leta 1908 in v svojem prvem obdobju kratkih povesti, ki je trajalo do leta 1913, zanimivo ter kritično parafraziral Cankarja (Sosedje, Rejenka).

Dela:

• Tlačani
• Štefan Golja in njegovi
• Plebanus Joannes
• Matkova Tina
• Otroci sonca
• Azazel 

Vir: Wikipedia