Poleg pisateljevanja je bil Pavček zelo dejaven tudi na drugih področjih. V letih 1955–1957 je bil novinar pri Ljubljanskem dnevniku in Ljudski pravici, nato pa do leta 1972 novinar in urednik na RTV Slovenija. Med letoma 1963 in 1967 je bil ravnatelj Mladinskega gledališča v Ljubljani. Od leta 1972 do upokojitve leta 1990 je bil odgovorni urednik Cankarjeve založbe, od leta 1979 do 1983 pa je bil tudi predsednik Društva slovenskih pisateljev.
V letih 1986–1990 je bil poslanec slovenske skupščine in je na množičnem zborovanju na Kongresnem trgu v Ljubljani leta 1989 prebral Majniško deklaracijo. Leta 1996 ga je UNICEF imenoval za enega izmed svojih ambasadorjev. Od leta 2001 je član Slovenske akademije znanosti in umetnosti.
Bil je pogost gost številnih literarnih večerov, bralnih značk in različnih kulturnih srečanj. Pavček je prejel tudi naziv vinski vitez, saj je vzgajal vinograd trte refošk. Leta 1953 je skupaj s Kovičem, Menartom in Zlobcem izdal Pesmi štirih. V slovenski povojni književnosti se je uveljavil kot predstavnik intimizma. V njegovi poeziji izstopa predvsem ljubezen do rodne Dolenjske, velik del svojih del pa je posvetil tudi otrokoma Marku Pavčku in Saši Pavček.
Dela:
- Trije bratje in zlata ptica
- Maček na dopustu
- Polž pred nebotičnikom
- Velesenzacija
- Vrtiljak Vrtiljak
- Čenčarija
- Mokedaj
- Slon v žepu
- Juri Muri v Afriki,
- Pesmi štirih
- Sanje živijo dalje
- Ujeti ocean
Vir: Wikipedia