Rodil se je kot nezakonski otrok Mariji Murn in Ignacu Cankarju. Mati je prišla z Gorenjske služit k družini Mayer v Ljubljano, kjer je bil njegov oče hlapec. Ta zanj ni skrbel, kmalu po njegovem rojstvu se je poročil z drugo, štiri leta kasneje pa umrl za tuberkolozo. Mati ga je v duševni stiski dala v rejo v Zadobrovo, sama pa je šla služit v Trst, od koder se ni vrnila. Po maturi leta 1898 je s štipendijo Trgovsko obrtniške zbornice odšel na Dunaj.
Murn je eden glavnih predstavnikov moderne ter sodobnik Cankarja, Ketteja inŽupančiča. Za časa svojega življenja ni bil poznan, danes pa njegova dela štejemo med najpomembnejše stvaritve slovenske književnosti. Pesmi je objavljal v mladinskem časopisu Dijaške vaje, kasneje pa v Angelčku, Vrtcu, Slovenskem narodu, Slovencu in Ljubljanskem zvonu. Objavljal je pod psevdonimi Lucijan, Anton Jek, Jurij Klas, Kres, Igorjevič, Jaroslav, Pintev in Aleksandrov.
Njegove pesmi so bivanjske, osebno izpovedne, razpoloženjske, le malo je ljubezenskih oz. erotičnih – namenjene so bile Almi Souvan. Tematika je pogosto kmečka, motivi pa so iz narave. Poleg pesmi je pisal tudi razpoloženjske črtice, pripovedne spise, pripovedne in priložnostne pesmi, fragmente in nemške pesmi, opeval pa je tudi svetnike. Nekaj pesmi je prevedel iz nemščine (Goethe, Mickiewicz).
Pesmi zaznamuje brezdomstvo, tujstvo, hrepenenje, melanholija, revščina, duševna osamljenost, odtujenost in slutnja smrti, kar odraža njegovo nagnjenje k pesimizmu, duševni nemir – težilo ga je dejstvo, da je nezakonski otrok, za katerega se mati ni brigala.
Leta 1898 se je predstavil v almanahu osmošolcev Na razstanku pod naslovom Mlade pesmi, zbirka z naslovom Pesmi in romance pa je izšla šele po njegovi smrti leta 1903; pesmi zanjo je zbral in napisal uvod Ivan Prijatelj in s tem prvi določil pesnikovo vrednost. Zbirki Pesmi in romance, Lirske pesmi in Pisma pa je leta 1967 zbral in uredil Dušan Pirjevec v zbirki Topol samujoč.
Pred Pirjevcem so se z Murnom ukvarjali še Oton Župančič, ki je po njegovi smrti spesnil cikel z naslovom Manom Josipa Murna Aleksandrova, Nikolaj Omersa – objavil dve njegovi pesmi, Silva Trdina je leta 1933 iz njega doktorirala, kasneje pa so se mu še posvečali Jože Snoj, Irena Novak Popov, Marko Juvan in Mimi Malenšek, ki je v poklon Ketteju in Murnu napisala biografski roman Pojoči labodi. Benjamin Ipavec je uglasbil kar nekaj njegovih pesmi.
Vir: Wikipedia