Ivan Minatti je bil rojen v Slovenskih Konjicah. Pri NOB je bil udeležen od leta 1944, v 16. slovenski narodnoosvobodilni brigadi Janka Premrla-Vojka je bil četni politični komisardo leta 1946, ko je bil demobiliziran. Pred vojno je študiral medicino, po vojni, leta 1952, pa je diplomiral iz slavistike na Univerzi v Ljubljani, na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Od leta 1947 je bil urednik Mladinske knjige, kjer je deloval do upokojitve leta 1984. Od leta 1987 je bil dopisni, od leta 1991 pa redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Njegova žena je bila slovenska pesnica in pisateljica Lojzka Špacapan.
Minatti je predstavnik prvega povojnega rodu slovenskih pesnikov.
Pesmi je pisal že v gimnaziji in jih objavljal v almanahu Utrinki ter reviji Umetnost, med vojno pa v partizanskih glasilih. Kasneje je sodeloval pri Slovenskem zborniku, Novem svetu, Mladinski reviji, Slovenskem poročevalcu, Novih obzorjih, Sodobnosti, Pionirskem listu in drugih.
Dela:
- S poti (1947),
- Pa bo pomlad prišla (1955),
- Nekoga moraš imeti rad (1963,1981),
- Obraz (1972),
- Ko bom tih in dober (1973),
- Pesmi (1977) – z Menartom in Krakarjem,
- Minatti – izbrana lirika (2004),
- Pesem o stari čebeli,
- Medved, pujs in lisica,
- Hoj-hej!
Zelo znan je po številnih prevodih: Antoine de Saint-Exupery: Mali princ; Prelepa Vasiljica; Ciganska poezija; Sodobna makedonska poezija; Istrske pesmice; Kočo Racin: Izbrane pesmi; Elzbieta: Tomi in Maša in drugih.
Mnoga njegova dela so prevedena v tuje jezike – predvsem v srbohrvaščino, makedonščino, albanščino.
Uglasbene pesmi
Nekaj njegovih pesmi je tudi uglasbenih: Bele gazi, Brigadirska, Čez Kras, Čirik-ci, Ko mislim nate, Kurirček, Maj ob Soči, Pesem, Pismo materi iz groba, Pod noč, Pod šotorom, Pohod, Sen, Si naš?, Svidenje, Šel bom in Žalostinka.
Vir: Wikipedia