Levstik je kazal nadarjenost za različna področja literarnega delovanja. Ukvarjal se je s pesništvom, pripovedništvom, dramatiko, esejistiko, literarno kritiko in zgodovino. Bil je začetnik literarne smeri, ki se je pojavila leta 1858 in živela kot vzporedni pojav slovenskega realizma. Nadaljevala je izročilo Kopitarjevih literarnih zasnov za Slovence. Njeno bistvo je razsvetljensko, v estetiki pa izpoveduje klasicistične in predromantične prvine. Levstikova literarna usmerjenost je torej določena z razsvetljenstvom in predromantiko. Po zgledu razsvetljenstva zahteva, naj literatura socialno in moralno vzgaja. Njegov literarni nazor se je izoblikoval ob klasicizmu ter nekaterih nemških romantičnih avtorjih, Jeanu Paulu, Lessingu in drugih.
V mladostnih pesmih se je zgledoval pri Goetheju, Schillerju in Prešernu. Osrednja motivika njegove poezije je ljubezenska (Franjine pesmi, Tonine pesmi), razmišlja pa tudi o umetnosti (Elegija), svoji lastni usodi (Obup), pogosta je tudi kritika, satira, polemika (Puščice) in napad ali obramba pred sovražniki (Sovražnikom). Za Levstikovo ljubezensko poezijo je značilno predvsem depresivno občutje, ki ga izraža s potrtostjo in melanholijo.
Pesniti je začel že v gimnaziji. Prvo pesem (Želje) je izdal leta 1849 v Sloveniji. Objavljal je v Vedežu, Ljubljanskem časniku, Slovenski bčeli, Novicah in Bleiweisovem Koledarčku slovenskem. Mladostne pesmi je izdal v svoji edini samostojni pesniški zbirki Pesmi leta 1854. Zbirka je vzbudila veliko zanimanja med mlajšimi bralci, učitelj slovenščine na ljubljanski gimnaziji, duhovnik Janez Jelenec pa jo je uvedel kot pomožno šolsko berilo v višje razrede. Založnik jo je moral po nekaj mesecih za skoraj 12 let umakniti iz prodaje, saj je katehet Anton Globočnik izsilil zaplembo vseh dijaških izvodov Pesmi. Sporni sta bili predvsem pesmi Na vseh svetnikov dan in Študentovska zdravica. Levstik zbirke ni hotel preklicati, zato je moral izstopiti iz semenišča v Olomoucu.
Čeprav Levstik ni ustvaril nobenega večjega pripovednega besedila, velja za enega prvih klasikov slovenske pripovedne proze. Pisal je krajše pripovedne oblike kot so umetna pripovedka (Martin Krpan z Vrha), literarni potopis (Popotovanje iz Litije do Čateža), satirična groteska (Sveti doktor Bežanec v Tožbanji vasi) in povest (Deseti brat). Sredi petdesetih let je za velikolaško amatersko gledališče napisal kmečko igro Juntez. Njegov edini večji dramski tekst je tragedija Tugomer, kjer je predelal Jurčičevo prozno predlogo.
Levstik se je ukvarjal s kritično izdajo Vodnika in Prešerna. Skupaj s Stritarjem in Jurčičem je pripravil novo izdajo Prešernovih Poezij (Pesmi Franceta Prešerna, 1866). Leta 1869 je za Slovensko matico izdal Vodnikove Pesmi.
Za prvi letnik (1881) Ljubljanskega zvona je napisal obširno in temeljito kritiko Kleinmayrove Zgodovine slovenskega slovstva, ki predstavlja začetek sodobne slovenske literarne zgodovine.
Dela:
- Iz Bučelstva
- Martin Krpan z Vrha
- Popotovanje iz Litije do Čateža
- Deseti brat
- Pesmi
- Pripovedne pesmi
- Refleksije
- Satire
- Tugomer
- Pripovedni spisi
- Dramatični spisi
- Kritični spisi
- Politična spisa
Vir: Wikipedia