Pesniti je začel v srednji šoli, ko ga je stric Jurij Jenko (frančiškan o. Nikolaj) spodbujal k branju leposlovja in učenju jezikov. S prijatelji (Franom Erjavcem, Valentinom Zarnikom, Valentinom Mandelcem, Vaclavom Brilom, Ivanom Tuškom in Martinom Polšetom) so v ljubljanski gimnaziji ustanovili literarni krožek in pisali ilegalni rokopisni dijaški list Vaje. Poleg težnje po literarnem ustvarjanju je vajevce družilo javno manifestiranje radikalnega narodnega prepričanja. V času študija na univerzi so se ponovno združili. Jenko je pisal domoljubne pesmi, refleksivno in parodično-satirično poezijo ter dosegel vrh z nežno in trpko ljubezensko ter razpoloženjsko liriko. Prepoznaven je tudi po pesmih iz narave. V dunajskih letih je napisal cikla pesmi Obujenke in Obrazi, zgledoval se je pri Heinejevi senitimentalni liriki. Edina pesniška zbirka Pesmi (COBISS) je s težavo izšla novembra 1864, z letnico 1865. Šele po Levstikovem posredovanju je dobil založnika Giontinija, zaradi domnevno pohujšljive vsebine je v Ljubljani niso želeli natisniti. Uglasbili so več kot 80 njegovih pesmi: Naprej, zastava Slave! je himna Slovenske vojske, v 19. stol. je bila del čitalniških prireditev na Slovenskem, pri Hrvatih in Čehih.
Jenkova nagrada

Podeljuje jo Društvo slovenskih pisateljev za najboljšo pesniško zbirko v preteklih dveh letih. Nagrada obstaja od 1986. leta, slavnost poteka vsakoletno v Prešernovem gledališču v Kranju.

Vir: Wikipedia