Gradnik velja za pesnika med moderno in ekspresionizmom – po starosti in objavah v periodiki je le neznatno mlajši od pesnikov slovenske moderne, po pesniških zbirkah, s katerimi se je javnosti predstavil razmeroma pozno, pa sodi v dobo, ki se je z moderno razšla in pripravljala pot ekspresionizmu. Zaradi tematike ga največkrat imenujejo pesnika Goriških brd ali pesnika ljubezni in smrti. V periodiki objavljene pesmi (almanah Na novih potih, 1902; Ljubljanski zvon, Slovan) pa kažejo tudi drugačno podobo: pesmi marsikdaj spominjajo na Simona Jenka, Josipa Murna in Otona Župančiča, vendar so prepoznavne tudi že tipično gradnikovske lastnosti. Večinoma gre za ljubezenske pesmi iz rimanih jambskih štirivrstičnic.
Gradnik se v svojem ustvarjanju posveti tudi otroku in njegovemu pogledu na svet. Skušal je zreti skozi otroške oči in jim pomagati razumeti svet okoli njih. Svojo mladinsko poezijo je v začetkih objavljal v veliko časnikih, nato pa jih leta 1953 zbral v zbirki Narobe svet in druge pesmi za mladino. Ob izidu zbirke doživi kritiko na neuspeli poskus zrenja skozi otroške oči. Vanjo zajame tako pesmi kot tudi uganke, saj je bila to njegova edina zbirka, ki jo je namenil mlajši populaciji. Kar nekaj izmed teh pesmi je dokaj zapletenih in težko razumljivih, saj je pesnik v istem času pisal tako za mladino kot tudi za odrasle.
Pesniške zbirke:
- Padajoče zvezde
- Begunci
- Pisma
- De Profundis
- Svetle samote
- Zlate lestve
- Bog in umetnik
- Pojoča kri
Vir: Wikipedia
