Oče jim je umrl, ko ji je bilo 2 leti in mama je morala hraniti 10 lačnih ust. Bila je vedoželjna znanja, a za študij ni bilo denarja. Vedela je, da mora čimprej v službo in tako se je že s 14 leti zaposlila v Bombažni predilnici in tkalnici v Tržiču.

Bila pa je razgledana in učena bolj kot če bi hodila v šole. Ves svoj prosti čas je posvečala kulturi: bila je igralka, pevka, pesnica….Bila je tudi član Društva skladateljev Jugoslavije. Povsod so jo vabili in res je bila tržiška ikona.

Verzi so kar leteli izpod njenega peresa, za vse je našla rime. Ljudje so jo imeli radi in to je bilo zanjo največje priznanje, čeprav jih je v življenju mnogo prejela za svojo ustvarjalnost in humanost. 

Med drugimi je leta 1961 prejela medaljo dela, kar je bilo takrat državno priznanje in najvišje republiško priznanje Odličje svobode z zlatim listom, za kar jo je leta 1986 predlagal Izvršni odbor Zveze kulturnih organizacij. Prejela je veliko občinskih priznanj, Plaketo mesta Tržič, Kurnikovo nagrado…

Bila je članica folklorne skupine Karavanke in tudi med ustanovitelji, nastopala je v igrah, spevoigrah, operetah….. Igrala je tudi v mladinskem gledališču Tržič, bila med ustanovitelji radia Tržič, kjer je tudi redno sodelovala, sodelavka Radia Ljubljana in med prostim časom pisala pesmi.

Imela je poseben odnos do mladine, zato so jo tudi mladi vabili medse. Veliko ji je pomenila slovenska beseda. Prof. Berta Golob je o njej zapisala: ” V krogu vitezov lepe besede: Vojteha Kurnika, Petra Hicingerja, Toneta Pretnarja … je tudi ona plemkinja iz rodu žlahtnih pesniških navdihov”.

Veliko njenih pesmi je oglasbil še živeči gospod Franci Šarabon, a kot pravi jih mnogo ni šlo v javnost, ker so bile napisane za določene ljudi, njihove domače, v knjigi je tudi nekaj takih in so imenovane “prigodnice”.

Njen mož, prva in večna ljubezen je bil lovec in njene pesmi so se mnogokrat dotaknile narave. Od tod tudi pesem Gozdarjeva Lizika. (iz knjige: Tržiška pesnica Dorca Kraljeva, 2002, str. 118).

IZ KNJIGE “TRŽIŠKA PESNICA DORCA KRALJEVA”

Knjiga je izšla ob slovenskem kulturnem prazniku leta 2002, ob 40. letnici Zveze kulturnih organizacij Tržič. 

Knjigo je izdala in založila Občina Tržič in ZKO Tržič, v sestavi uredniškega odbora Boris Kuborič, Franci Šarabon, Janez Šter in Jožica Koder.

Knjigo je zasnovala, zbrala besedila in tudi uredila gospa Jožica Koder.

MOJA SREČANJA Z DORCO KRALJEVO, NJENO PESMIJO IN NJENIM DELOM (Jožica Koder, str. 97-99)

Izsledki so iz leta 1986

»Tistega večera je bila še posebej ustvarjalna. Še sedaj jo vidim; vsa nasmejana nam je odprla vrata in nas povabila v kuhinjo, kjer je bilo toplo, v štedilniku je prasketal ogenj. Vse stole in klopi smo ji zasedli. Sama pa se je postavila ob rob mize, vzela v roke zvezek s svojimi pesmimi in nam jih brala. Veliko jih je povedala na pamet. Med branjem se je kdaj ustavila in pripovedovala spomine iz otroštva in mladosti« (str. 97).

Mama Dorca je povedala: »Prvič sem nastopila pri štirinajstih letih v Shakespearovi drami Sen kresne noči. Potem sem pela v Potepuhu, Ptičarju in mnogih operetah. Sodelovala v tržiških zborih, na odru Prosvetnega društva. Igrala sem v komedijah, dramah, tragedijah. Pela v operetah, na številnih tržiških Veselih večerih – Planinska roža, Pod to goro zeleno, Melodije srca; sodelovala sem tudi pri Radiu Tržič, pri folklorni skupini Karavanke, Pri Mladinskem gledališču, Rdečem križu, Strelski družini pa še kje.  Sedaj sem članica Društva skladateljev Jugoslavuje. Imam tudi nekaj plošč, na katerih so posnete moje pesmi.

S pesmicami se ukvarjam že vse svoje življenje. Mojih pesmi je že za debelo knjigo. Začela sem jih pisati, ko sem hodila v meščansko šolo« (str. 97-98).

Ga. Jožica Koder pravi: »Pesmi Dorce Kraljeve so največkrat izpovedne; zdaj polne sreče, ljubezni, prijateljstva, pa tudi trpljenja in hrepenenja. V njih čuti z ljudmi. V njih je povezana z naravo. Njene pesmi so življenje samo. Dorca Kraljeva ga je imela rada, spoštovala ga je. Rada je imela ljudi, še posebej mladino; smeh in dobro voljo. Rada je omela svoj dom, domačo zemljo, svoj kraj Tržič, planine in gore.

Veliko pesmi je napisala za čisto določene priložnosti, za praznične dogodke, slovesnosti, tudi za slovo.

Njene pesmi so melodične, v njih čutiš ljudski melos. Zato je veliko uglasbenih. V pesmih Dorce Kraljeve žare planine v jutranjem soncu, v njih cvete rododendron, v njih oko vidi sinje višave, strme skale, snežne plazove Zelenice. V njenih verzih iz svežih brazd dehti pomlad in brsti sadovnjak. Na samem je opazila teloh in zvonček. S svojo pesmijo je pozdravljala zdaj pomlad, zdaj jesen, pozorno je znala prisluhniti naravi in ljudem« (str. 98-99).

DORCA KRALJEVA, TRŽIŠKA LEGENDA (dr. Marija Stanonik,  str. 105)

»Zdaj je pred mano cel venec njenih pesmi: s čisto domačim besediščem, iz katerega veje neka dekliška lepota, z večinoma gladko tekočo rimo in presenetljivo pogostim prestopom iz vrstice v vrstico (enjembementi), s čimer Dorca Kraljeva zanesljivo prekaša številne sebi enake ustvarjalce, ki jih nekateri literarni zgodovinarji in njim sledeči avtorji prenaglo opredeljujejo kot ljudske pesnike. (…)« (str. 105).

MOJI SPOMINI NA DORCO KRALJEVO (Franci Šarabon, str. 113 – 114)

Gospod Franci Šarabon pravi:

»Leta 1963 mi je na mojo prošnjo napisala prvo pesem, z naslovom Dedkovi spomini. Takoj sem jo uglasbil ter nato igral s svojim ansamblom (Šarabonov kvintet), prepevali so jo domači pevci, ki sem jih takrat učil in tudi sam pel zraven.

Leta 1968 so na tedanji RTV Ljubljana razpisali natečaj za oddaje Novi ansambli – nove melodije. To so bile oddaje, ki jih je poleg radia prenašala tudi televizija, enkrat v mesecu, v dvorani Slovenske filharmonije v Ljubljani. Posamezni avtorji so za te oddaje pošiljali svoje prispevke. Od poslanih je v izbor prišla komaj vsaka deseta skladba. Jaz sem poslal omenjene Dedkove spomine. Kriterij za besedila je bil izredno strog. Komisija mi je Dedkove spomine vrnila, s pripombo, naj avtorica besedilo v nekaterih delih popravi. Dorca je to storila takoj, tako je bila pesem sprejeta za tekmovanje. Priredbe za poslane melodije so takrat pisali sami priznani skladatelji, kot npr. : Bojan Adamič, Borut Lesjak, Mario Rijavec, Milan Mihelič in še nekateri. Pesmi oz. skladbe je v celoti izvajal za te oddaje sestavljeni orkester RTV Ljubljana, ki ga je vodil Franci Puhar. Pesmi so prepevali tedaj odlični pevci zabavne glasbe kot so: Alfi Nipič, Meta Malus, Rafko Irgolič, Jožica Svete, stane Mancini, Ivanka Kraševec, Majda Renko in drugi.  Nekaj pesmi so zaupali tedaj še dokaj mlademu, a vendar dovolj kvalitetnemu sestavu – vokalnemu kvintetu Gorenjci iz Naklega. In tako so po naključju Dorcino in mojo pesem Dedkovi spomini odpeli prav oni. (…) » (str. 113 – 114).

PREPRIČANA SEM, DA JE NJEN TRŽIČ  NE BO POZABIL  (prof. Berta Golob, str. 118)

»Poslušati pripoved o Dorci Kralj je pomenilo umestiti to gospo naravnost v okvir srca.

Srečanje z njo je bilo že zato prijetno. Prebrati njene pesmi prav tako. Miselni preblisk je ob njih takoj šinil k ljudskim pesnikom dokaj izšolanega pesniškega okusa. Biti priča njenemu igralskemu talentu, ko je v kmečki hiši pri Čežarjevih na Brezjah odigrala glavno vlogo v prikazu starih gorenjskih navad, povzetih v kratko televizijsko oddajo na podlagi mojih narodopisnih črtic iz knjige Skrinja iz babičine bale, je bilo še dodatno prijetno doživetje, vzbujajoče dodatno občudovanje te prikupne gospe.

Prepričana sem, da je njen Tržič ne bo pozabil.

V krogu vitezov lepe besede: Vojteha Kurnika, Petra Hicingerja, Toneta Pretnarja, .. je tudi ona plemkinja iz rodu žlahtnih pesniških navdihov« (str. 118).