V mladosti se je začel ukvarjati s problematiko estetskega vrednotenja, ki ji je v letih 1908–1923 posvetil vrsto spisov, mdr. Evolucionizem v estetiki, Pogovori o umetnosti in Trideset let, v katerih se je ob nasprotovanju tomistični estetiki bližal formalističnemu umetnostnemu nazoru, ta tematika zaznamuje tudi njegovo literarno delo. V letih 1909–1910 je v časopisu Dom in svet opozoril nase s serijo Obiski, kjer je objavljal pogovore z Ivanom Cankrajem, Finžgarjem, Župančičem, Tavčarjem, Jakopičem. Z Obiski je bila na Slovenskam prvič upodobljena besedilna vrsta intervjuja. V isti reviji je od leta 1913, pod pesevdonimom Franc Bregar, v nadaljevanjih objavljal roman S poti, ki velja za prvi slovenski esejistični roman. Roman ima obliko potopisnega dnevnika po Italiji. Besedilo je prepleteno z dialogi med glavnima junakoma, pripovedovalcem in njegovim prijateljem Fritzem, ki izrisujejo podobo svetovnonazorskih, filozofskih in umetnostnih dilem fin de siècla. Po objavi novel Obračun (1914), Začetek in konec ter Razprava (1916) je skoraj popolnoma opustil leposlovje. Uredil in komentiral je Cankarjeve Zbrane spise (1926–1936) in Pisma Ivana Cankarja (1948). Prevajal je iz angleščine (Swift), francoščine (Maurois) in nemščine (Kant). Umetnostne zgodovine na Slovenskem ni utemeljil le s svojim organizacijskim in pedagoškim delom, temveč tudi s publiciranjem. Leta 1920 je ustanovil Slovensko umetnostnozgodovinsko društvo, ki od leta 1999 podeljujejo nagrade, priznanja in častna priznanja Izidorja Cankarja. Leta 1921 pa je postal urednik Zbornika za umetnostno zgodovino ZUZ, ki ga Slovensko umetnostnozgodovinsko društvo izdaja še danes. Cankar je v zborniku objavljal zgodovinske študije, npr. Umetnost v krščanskem slovstvu v 2. stol. (1921), Razmerje krščanstva do umetnosti v Tertullianovi dobi (1923) Potočnikove risbe (1924). Bil je prvi urednik odbora za Slovenskega biografskega leksikona. Leta 1927 je v Ljubljanskem zvonu objavil Uvod v umevanje likovne umetnosti, v katerem je po zgledu Heinricha Wölfflina razvil sistematiko stila oziroma umetnostno tipologijo. Glede na vsebino umetnin je določil tri sloge, in sicer idealizem, realizem in naturalizem, glede na njihovo formo pa prav tako tri: ploskoviti, plastični in slikoviti slog. Istega leta je začel objavljati snopiče Zgodovine likovne umetnosti v zahodni Evropi, v kateri je v skladu z lastno teorijo pregledal razvoj sloga od starokrščanske do renesančne umetnosti.
Vir: Wikipedia