S pesništvom se je srečal v 6. razredu leta 1939. Leta 1940 se je približal domačemu kulturnemu klubu, ki je deloval znotraj društva Bistrica in zahajal na literarne večere, bral je svoje pesmi in in se tako priključil k literarnem zborniku Bistrica. Tu je objavil tri pesmi, in sicer Veliki greh, Zaman in Sen o vrnitvi. Zgodnja poezija se je nagibala v subjektivnost in liričnost z ljubezensko tematiko in v krščanstvo, kar se kaže v pesmi V vročici. V svojih začetkih je uporabljal sonetno obliko, to težnjo poudarja sonetni cikel Krik iz teme. Leta 1940 pa je napisal nov sveženj ciklov šestih sonetov Na blaznih poteh, ki so jo mentorji vsebinsko dojemali kot socialno udarno. Vsak sonet je samostojna pesem in ima svoj naslov: Zaznamovanci, Pesem starega berača, Obup, Vprašanje iz podzemlja, Teptana kri in Upanje. Razodevajo njegova tegobna stanja proletarske družine. Nekaj pesmi je posvetil tudi svoji prvi ljubezni, Marjetici, živahni dijakinji trgovske akademije. To so bile erotično zasnovane lirične izpovedi in refleksivni utrinki, npr. Za teboj, Pridi, deklica, Marjetica, Najin čas je minil. Še prej je imel erotično razmerje s poročeno žensko, ki je izraženo v naslednjih pesmih: Črne gosli, Agonija ljubezni, Zublji nad prepadom in Dno.
Jeseni leta 1940 so Balantič in njegova prijatelja France Kremžar ter Marijan Tršar med počitniškim bivanjem na Veliki planini snovali načrt za Almanah, vendar ta ni nikoli izšel, saj se je vojna leta 1941 izostrila. V tem letu so nastale nekatere pesmi, prištevamo jih med njegovo klasiko, tj. Ne najdem domov, Zasuta usta, Pot brez konca, Moje delo, Črne gosli. Eden izmed ključnih dogodkov je prodor njegove poezije v revijo Dom in svet. Pozimi leta 1941 je urednik Tine Debeljak dobro sprejel prve Balantičeve pesmi in že marca so izšle prve tri pesmi: Ne najdem domov, Dobrotni pramen in štirinajsti sonet Venca – Bogat sem kakor tihi glas piščali. Zasnoval je svoj prvenec Muževna sem steblika poleti leta 1941 in v zbirko sprejel 24 pesmi in jih razdelil v tri cikle: Žarki (10 pesmi), Daj me k ustom (10 pesmi) in Žalostni rog (4 pesmi), dodal pa je še pesem Sin kot samostojno enoto. Nanj je močno vplivalo dobro poznavanje češke, slovaške ter kitajske lirike. Zgledoval se je po slovenskih pesnikih, kot so Oton Župančič in Alojz Gradnik, Anton Vodnik, Srečko Kosovel, Mile Klopčič, France Vodnik, Edvard Kocbek, Božo Vodušek in Jože Udovič. Izmed tujih pesnikov sta v ospredju predvsem Charles Baudelaire in Arthur Rimbaud.
Zbirka Muževna steblika ni nikoli izšla, izid je preprečila Jugoslovanska založba leta 1943. Prva knjiga njegovih pesmi je izšla maja leta 1944 z naslovom V ognju groze plapolam. Tine Debeljak je v uvodni besedi poudarjal izjemnost njegove poezije, hkrati pa avtorja povezoval z domobranskim protikomunističnim bojem. Ta povezava je ostala živa še v povojnem času, ko ga je slovenska politična emigracija razglašala za svojega pesnika. Leta 1944 je izšla tudi bibliofilska izdaja Sonetni venec z ilustracijami Marijana Tršarja.
Po drugi svetovni vojni je bila njegova poezija uradno prepovedana, kljub vsemu je bil prisoten v slovenski literarni javnosti tako doma kot v tujini. Po vojni, ko je vladal stalinistični režim, je postal simbol preganjane slovenske literature in duhovne opozicije. V Buenos Airesu je leta 1956 izšla ponovna izdaja Balantičeve poezije, medtem ko je bila v Jugoslaviji prepovedana. Leta 1966 so v Ljubljani sicer natisnili izbor pesmi, toda celotna naklada je bila uničena, do novega natisa pa je prišlo šele leta 1984. Kritično izdajo Zbranih pesmih je pripravila leta 1991 Državna založba Slovenije.
Pesniške zbirke:
- V ognju groze plapolamMuževna steblika
- Zbrano delo
- Zbrane pesmi
- Tihi glas piščali
Vir: Wikipedia