Delovne razmere godbe niso bile prav nič rožnate. Inštrumentov je bilo malo, pa še ti so bili v zelo slabem stanju. Težave so bile tudi s prostori za vadbo in notnim gradivom. Domačih skladb za godbo ni bilo, razen priredb partizanskih pesmi. Do partitur tujih skladb za pihalno godbo pa v tistem času ni bilo lahko priti. V začetku je godba pogosto menjala službene prostore, dokler se ni ob koncu 50. let preselila v t.i. Galetov grad, kjer ima svoje prostore še danes.

Težave so bile tudi s kadri, saj ustrezno izobraženih glasbenikov ni bilo. Na razpis za avdicijo godbe ljudske milice so se prijavili miličniki iz vse Slovenije, vendar so bili večinoma samouki. Godbeniki so pokazali veliko vnemo in zagnanost, vendar je bilo potrebno večmesečno intenzivno delo, da so lahko prvič javno nastopili. Z ubranim igranjem so prvič navdušili že leta 1948 na prvomajski paradi v Ljubljani. Godbenike, ki jih je v začetku gnalo amatersko navdušenje, je bilo potrebno usposobiti za izvedbo zahtevnejših skladb. Za godbo ljudske milice je ministrstvo za notranje zadeve ustanovilo triletno glasbeno šolo, ki je bila za vse godbenike obvezna. Pouk je trajal ves dan od 7. do 12. ure dopoldan in od 14. do 18. ure popoldan.

Leta 1972 se je Godba ljudske milice preimenovala v Godbo milice.

Kakovost Godbe je v naslednjih letih nezadržno rasla. Repertoar skladb so razširili z zahtevnimi odlomki opernih arij in fantazij ter z izvirno glasbo, pisano za pihalni orkester. Počasi, toda vztrajno je godba gradila lastno in prepoznavno glasbenoizrazno moč v umetniški interpretaciji in si tako dvigovala svoj ugled doma in v tujini.

Povzeto po: www.policija.si