OB ROBU GOZDA HODIL SEM NEKOČ
OPAZIL ZALO DEKLE SEM GREDOČ
V ZELENI TRAVICI SEDELA JE
IN V VENČEK SPLETALA SPOMINČICE
PRELJUBO RAJSKO DEKLE SEM DEJAL
KAJ KO BI ŠOPEK CVETJA TI NABRAL
TA S KRASOM SE PRIMERJATI NE DA
KOT TVOJA MALA JE SPOMINČICA
POLOŽIL SEM JO DOL NA MEHKI MAH
IN KRILCE DVIGNIL SEM JI PRAV NALAH
NA NJENIH PRSIH LEŽAL SEM SLADKO
IN KRADEL MAJHNO JI SPOMINČICO
KO PA DEVETI MESEC JE MINUL
NA SVOJE OKNO TRKATI SEM ČUL
OH MLAD GOSPODIČ NAJ TE SRAM NE BO
PRINAŠAM MAJHNO TI SPOMINČICO
TAKO SE VSAK’MU FANTU NAJ ZGODI
KI TUJIH ROŽIC TRGAT SI ŽELI
KDOR TUJIH ROŽIC TRGATI NE ZNA
OSTANE ŽIVA MU SPOMINČICA
Varianta II
Ko sem po gozdu šetal se nekoč,
zagledal rajsko dekle sem gredoč,
sedela v mehki travi je,
in venček spletala spominčic je.
Oh, lepa deva sem ji jaz dejal,
čemu bo venček tebi ta prezal,
saj s krasom se primerjati ne da,
tak krasna tvoja je spominčica.
Položil sem jo tja na mehki mah,
privzdignil krilce sem ji prav na lah,
na njenih grudih sem slonel
in kradel malo ji spominčico.
Ko pa deveti mesec je minul,
na vrata svoja trkati sem čul,
odpri gospod naj strah te nič ne bo,
prinašam malo ti spominčico.
Tako se vsak’mu fantiču godi,
ki trgat, trgat rožic si želi,
kdor pa rožic trgati ne zna,
ostane živa mu spomičica.
